Zdaj govori član umetniškega dvojca Small but dangers

»To, da ni jasno, od kod je neki stari predmet, nama daje možnost, da s tem manipulirava in gledalcu omogočiva, da uporabi domišljijo, midva pa se potrudiva, da obiskovalec razstave ne more sestaviti neke jasne zaključene zgodbe. Skušava poskrbeti, da se ta tok domišljije ne konča.«

»Je pa res, da nam ne bi bilo treba nikoli več ničesar proizvesti, saj bi lahko vse, kar imamo, vedno znova vnovič uporabljali. Navdušujeva se nad tem, da je staro lahko vedno znova novo in uporabno.«

»Midva nalašč na razstavah postaviva kakšna stara dela, tukaj je na primer nekaj novih, najstarejše pa je iz leta 2011, kar je najina reakcija na diktat, da mora biti vedno vse novo.«